Isa Whitney, brat pokojnega Elije Withneya, doktor bogoslovja, predstojnik anglikanskega bogoslovskega zavoda pri sv. Juriju, je bil močno vdan opiju. Tej strasti se je vdal, kakor sem izvedel, zbok neke prav abotne ideje, ko je bil še v zavodu; nekoč je čital De Quincyjev popis njegovih sanj in občutkov in da bi tudi on dosegel tak učinek, je namočil svoj tobak v opij. Podobno mnogim drugim ju tudi on prišel do spoznanja, da se je opiju lažje privaditi nego odvaditi; in tako se je zgodilo, da je bil še dolgo vrsto let suženj tega strupa ter predmet groze in usmiljenja pri prijateljih in sorodnikih. Se sedaj vidim njegov rumeni obraz, povešene očesne vejice in drobni pogled, kako je ves sključen sedel na svojem stolu, prava razvalina plemenitega človeka.
V neki noči — bilo je v juniju leta 1889. — se je oglasil moj zvonec ob času, ko začenja človek zevati ter pogleduje na uro. Vzravnal sem se v stolu, moja žena pa je nevoljna odložila svoje ročno delo v naročje.
„Bolnik \“ je dejala. „Z doma boš moral.‘‘
Vzdihnil sem, kajti prišel sem šele pred kratkim utrujen domov.
Slišala sva, kako so se odprla vrata, nekoliko naglih besedi, zatem pa brze stopinje po linoleju. Vrata naše sobe so se odprla in v sobo je stopila črno oblečena dama s črnim pajčolanom.
„Oprostite mi, ker prihajam tako pozno,“ je začela; naenkrat pa je izgubila oblast nad samo seboj, planila naprej, se vrgla moji ženi okoli vratu ter začela ihteti. „Oj, tako nesrečna sem!“ je zavpila, „in tako zelo potrebujem malo pomoči!“
„O,“ je zaklicala moja žena ter ji odgrnila pajčolan, „Kate Whitney je. Kako si me iznenadila! Nisem te spoznala, ko si stopila v sobo."
„Ker sama nisem vedela, kaj mi je storiti, sem prišla naravnost k tebi."
Tako je bilo vedno. Ljudje, ki so imeli skrbi in težave, so prihajali k moji ženi kakor v zavetišče.
„Prav prijazno je od tebe, da si prišla. Vzemi malo vina z vodo, sedi semkaj in nam povej vse. Ali naj morda raje pošljem Jamesa k počitku ?“
„O, ne, ne. Doktorjevega sveta in pomoči potrebujem. Stvar se tiče Ise. 2e dva dni ga ni doma. V takem strahu sem radi njega!"
Ni bilo prvikrat, 'da nam je pripovedovala o sitnostih, ki jih je imela s svojim možem, meni kot zdravniku, moji ženi pa kot stari prijateljici in sošolki. Midva sva jo mirila in 1 tolažila s takimi besedami, ki sva jih pač mogla najti. Ali je vedela, kje je njen mož? Ali je .bilo mogoče, da ji ga zopet nazaj pripeljemo?
Videti je bilo, da je mogoče. Izvedela je iz najbolj zanesljivih virov, da je začel zadnje čase zahajati v neko opijsko beznico v oddaljenem vzhodnem delu Londona. Doslej so trajale njegove orgije samo en dan, zvečer pa se je tresoč zopet vračal domov. Sedaj pa ga je imel strup že oseminštirideset ur v svoji oblasti in brez dvoma je ležal tam v bližini dokov ter vdihaval strup ali pa prespaval njegove učinke. Tam pri „Zlati bari“ v Upper Swandam Lane ga je bilo najti. Pa kaj je bilo njej storiti? Kako bi se mogla ona, mlada in boječa ženska, drzniti iti na tak kraj ter oprostiti svojega moža iz srede lopovov, ki so ga obdajali?
Taka je torej bila ta stvar, ki je bil iz nje samo en izhod. Ali ne bi kazaio, da bi jo jaz tja spremil? Ali čemu bi ona sploh šla tjakaj 5 Jaz sem bil Isin zdravnik in kot tak sem imel precej vpliva nanj. Ako bi bil sam, bi več dosegel. Zastavil sem ji svojo besedo', da ga tekom dveh ur pošljem domov, ako je v resnici na tistem kraju, ki mi ga je označila. In tako sem čez deset minut zapustil svoj stol in svojo prijazno sobo ter hitel s kočijo proti vzhodu po čudnem poslu, kakor se mi je tedaj zdelo, dasi je samo prihodnjost mogla pokazati, kako čudna je imela biti ta naloga.
Izpočetka stvar ni bila posebno težavna. Upper Swandam Lane je zakotna ulica, ki se vleče za ladjedelnicami ob severni strani reke vzhodno od' Londonskega mosta. Sredi med neko prodajalno cene obleke in neko žganjarno so vodile stopnice navzdol do črne odprtine, podobne vhodu v podzemsko jamo; to je bila beznica, ki sem jo iskal. Naročil sem vozniku, da počaka, se podal po stopnicah, ki so bile vsled neprestane hoje pijancev že močno izdolbene na sredi, in pri luči brleče oljnate svetil j ke nad vrati sem našel kljuko vrat, skozi katera sem stopil v dolgo, nizko sobo ; zaduhlo in zakajeno od rjavega opijevega dima je bilo tu notri, ob straneh pa so stale postelje kakor v ladji za izseljence.
Skozi dim je mogel človek uzreti telesa, ki so ležala v fantastičnih'pozah, s sključenimi hrbti, skrčenimi koleni, z glavo nazaj in brado kvišku, le tuintam se je kako motno temno oko ozrlo na novodošleca. Izza temne sence so žareli majhni rdečkasti svetlobni kolobarji, sedaj slabeje, sedaj zopet močneje, kakor je pač goreči strup v kovinskih pipah vzgoreval ali ugaševal. Večjidel so bili tihi, nekateri so zopet mrmrali sami zase, drugi pa se pogovarjali z nekim čudnim, zamolklim, monotonim glasom; razgovor med njimi se je vršil izbruhoma in se naenkrat končal z molkom; vsakdo je izmomljaval svoje lastne misli ter se malo zmenil za besede svojega soseda. Na drugem koncu je stala majhna ogljenka z gorečim ogljem, poleg katere je na trinožnem lesenem stolu sedel velik, suh starec, ki si je podpiral z rokami glavo, upiral komolce na kolena ter zrl v ogenj.
Ko sem vstopil, je prihitel k meni rumenopolten malajsk služabnik, prinesel pipo s strupom ter mi pokazal na neko prazno posteljo.
„Hvala vam, ne ostanem tukaj,“ sem rekel. „Moj prijatelj mr. Isa Whitney je tu in ž njim bi rad govoril."
Na svoji desnici sem začul neko gibanje in zamolkel vzklik, in ko sem pozorno pogledal skozi dim, sem ogledal Whitneja, ko je ves bled, upadlega lica in nepočesan zrl v mene.
„Moj Bog! Watson je," je rekel. Bil je v žalostnem položaju reakcije in vsi živci so se mu tresli.
„Watson, koliko pa je že ura?"
„Enajst bo kmalu."
„Katerega dne pa?"
„Petek imamo, 19. junija."
„Sveta nebesa! Mislil sem, da je sreda. Da, sreda je. Čemu človeka strašiti?" In zakril si je obraz z rokami ter začel z visokim glasom ihiteti.
„Rečem ti, da je v resnici petek. Tvoja žena te že dva dni zaman čaka. Sram te bodi!“
„Saj me je. Ti si pa hud postal, Watson; tukaj sem samo nekoliko ur ter pokadil tri ali štiri pipe — pozabil sem že, koliko jih je pravzaprav bilo. Sicer pa grem s teboj domov. Ne bi rad povzročal Kati skrbi — ubogi, mali Kati. Daj mi svojo roko! Ali imaš voz?"
„Da, zunaj čaka."
„Potem grem s teboj. A nekaj moram biti dolžan tukaj. Vprašaj, koliko sem dolžan, Watson. Prav brez moči sem. Sam po sebi ne morem ničesar storiti."
Odšel sem med dvojno vrsto spečih, zadrževal sapo, da ne bi vdihaval ostudnega, opojnega dima ter se oziral po plačilnem natakarju. Ko sem šel mimo velikega človeka, ki je sedel poleg ogljenke, sem zdajci začutil, da me je nekdo pocukal za suknjo in nek zamolkel glas je zašepetal: „Pojdi mimo mene, potem pa se ozri po meni nazaj." Prav razločno sem čul te besede. Ozrl sem se nizdoli. Prihajati so mogle samo od onega starca poleg mene, dasi je sedel sedaj tako zamaknjeno in nepremično kakor poprej; bil je zelo suh, nagubane kože in sključen vsled starosti, med koleni pa mu je visela nizdoli opijska pipa, kakor da bi mu bila od same utrujenosti padla iz rok. Stopil sem dva koraka naprej in se ozrl. Vse samozavesti je bilo treba, da nisem začudenja zavpil. Kazal mi je hrbet, tako da ga razen mene nikdo drugi ni mogel videti. Postava se je izravnala, gube so izginile, motne oči so se mu
zopet zasvetile in tam pri ognju je v veliko moje presenečenje sedel: nikdo drugi kakor Sherlock Holmes. Previdno mi je namignil, naj pridem bliže, ko pa se je nato obrnil zopet proti ostalim navzočnim, je sedel zopet tisti tresoči se, utrujeni starec pred menoj.
»Holmes!‘ sem zašepetal, »kaj pa vendar delaš v tem brlogu?"
»Govori kolikor tiho moreš," je odgovoril, »imam izvrstna ušesa. Ako bi bil tako prijazen ter se iznebil tistega svojega pijanega prijatelja, bi me neizrečeno veselilo, če bi mogel nekaj malega s teboj govoriti."
»Zunaj imam voz."
»Potem te prosim, pošlji ga ž njim domov.
Smeš se zanesti nanj; zdi se mi preslab, da bi mogel zabresti v kako nepriliko. Priporočal bi ti tudi, da pošlješ po vozniku do svoje žene pismo, ki jo v njem obveščaš, da si šel z menoj. Ako me zunaj počakaš, pridem v petih minutah."
Težko je bilo odreči Sherlocku Holmesu kakršnokoli prošnjo, bile so vse tako neizrečeno določne in izražene tako prepričevalno. Spoznal sem, da je moja naloga pravzaprav pri kraju, kakor hitro bi bil Whitney v vozu; v ostalem pa si nisem mogel nič boljšega želeti, kakor sodelovati s svojim prijateljem pri enem onih čudnih dogodkov, ki so navadno izpolnjevali njegovo življenje. V malo minutah sem napisal pismo, plačal Whitnejev račun, ga popeljal do izvoščeka ter počakal, da se je odpeljal v temo. Kmalu zatem se je splazila neka pohabljena postava iz opijske beznice in jaz sem stopal v Sherlock Holmesovi družbi po cesti dalje. Dve ulici je hodil s sključenim hrbtom in negotovim korakom. Nato pa se je ozrl okoli sebe, se vzravnal in se glasno zasmejal.
„Dozdeva se mi, Watson,“ je rekel, „da si domišljaš, da sem pridodejal kadenje opija k svojim injekcijam kokajina in vsem ostalim malim slabostim, glede katerih si me počaščeval s svojo zdravniško sodbo."
„V resnici sem se začudil, da te najdem tukaj."
„Vendar ne bolj nego jaz, da sem tebe našel tukaj."
„Prišel sem po svojega prijatelja."
„Jaz pa, da najdem svojega sovražnika." ..Sovražnika?"
„Da, enega svojih naravnih sovražnikov, ali bolje rečeno, svoj naravni plen. Da povem na kratko, Watson: bivam sredi zelo znamenite preiskave in nadejal sem se, da najdem v nezvezanem brbljanju teh pijancev kako sled, kakor sem- jo že večkrat. Ako bi me v tej beznici spoznali, bi ne bilo moje življenje počenega groša vredno, kajti že nekaterikrat sem se je poslužil v svoje namene in lopovski Lascar, njen lastnik, mi je prisegel maščevanje. Zadaj v tej hiši se nahajajo zaloputna vrata, ki bi mogla marsikaj razodeti, kaj je v temnih nočeh šlo skozi nje."
„Kaj! S tem vendar nočeš reči mrtva trupla, kaj ?“
„Da, trupla, Watson. Bogata bi bila midva, da bi imela tisoč funtov za vsakega reveža, ki so ga umorili v tem brlogu. To je največja razbojniška jama ob celem nabrežju, in bojim se, da je Neville St. Clair zašel vanjo, ne da bi prišel zopet iz nje. Pa tukaj v bližini mora biti moj voz." Vtaknil je svoja kazalca med zobe in glasno zažvižgal; temu znamenju je odgovorilo podobno žvižganje iz daljave, takoj zatem pa je bilo čuti drdranje koles in peketanje konjskih kopit.
„No, Watson,“ je rekel Holmes, ko se je pripeljala iz teme kočija, „ali greš z menoj ?“
„Ako ti morem kaj pomagati."
„O, zanesljiv tovariš vedno pomaga. Se bolj pa tak kronist. V moji sobi v hiši The Cedars se nahajata dve postelji."
„The Cedars?"
„Da, to je mr. St. Clairova hiša. Za časa preiskave bivam tamkaj."
„In kje je ta hiša?"
„Blizu Leea v Kentu. Sedem milj dolgo pot imava pred seboj."
„Vzlic temu sem še popolnoma na nejasnem."
„Naravno. Ali takoj izveš vse. Le hitro noter! 2e dobro, John, za danes te več ne potrebujemo. Tu imaš pol krone (angl.). Jutri okoli enajstih me pa zopet pričakuj. Kar poženimo. Z Bogom torej!“
Udaril je z bičem in zdirjali smo dalje;, prazne in zapuščene ulice so se vrstile v neskončni vrsti druga za drugo, dokler nismo naposled dospeli do širokega mosta, pod katerim je počasi tekla črna voda. Na drugi strani se je pa zopet razprostirala širna puščava opeke in ometa; nočno tišino so motili le težki„ redoviti koraki stražnika ali petje in vpitje poznih veseljakov. Temni oblaki so počasi plavali po nebu in tupatam se je zvezda prikazala med razpoklinami v njih. Holmes je molčal celo pot in glava mu je visela na prsih, kakor pri globoko zamišljenem človeku; jaz pa sem sedel poleg njega radoveden, kaj utegne biti ta njegova nova naloga, ki je napenjala vse njegove moči; vzlic temu pa se nisem upal motiti njegovih misli. Nekaj milj sva že prevozila in dospela do pasu predmestnih vil, ko se je naenkrat zganil, zmajal s svojimi ramami ter si prižgal pipo z obrazom človeka, ki je prepričan, da dela kakor najboljše more.
„Velikansko nadarjenost za molčanje imaš, Watson,“ je rekel. „Kot tovariša te dela ta lastnost naravnost neprecenljivega. Na mojo besedo, prav dobro mi dene, da imam človeka, ki morem ž njim govoriti, kajti moje misli niso ravno posebno prijetne. Ugibal sem, kaj naj porečem tej mali ženski, ki me čaka pri hišnih vratih."
„Pozabil si, da ne vem prav ničesar o celi stvari."
„Ravno dovolj' časa bo še, da ti povem vsa dejstva tega slučaja, predno prideva do Leea, Neznansko preprost je videti in vendar ne morem nikamor ž njim. Vse polno nitij je, to je res, toda nikjer ne morem najti konca. Povedati ti hočem vse jasno in točno, Watson, morda vidiš ti kako iskrico, kjer je meni vse temno."
„Kar dalje."
„Pred nekaj leti — da povem natančneje, meseca maja leta 1884. •— je prišel v Lee nek gentleman z imenom Neville St. Clair, ki je bil videti jako bogat. Kupil si je veliko vilo, naredil lep vrt in sploh živel jako dobro. Polagoma si je v soseščini pridobil prijateljev in leta 1887. se je oženil s hčerjo nekega ondotnega pivovarnarja, s katero je imel dvoje otrok. Pravega poklica ni imel, pač pa je bil udeležen pri več družbah in je skoraj redno hodil zjutraj v mesto ter se vračal ob 5,14 zvečer od postaje Canon Street z vlakom. Mr. St. Clair šteje sedaj 37 let, je zmeren človek, dober soprog, jako ljubezniv oče, sploh človek, ki je priljubljen pri vseh, ki ga poznajo. Dostavim naj še, da znašajo vsi njegovi dolgovi, kolikor smo mogli dosedaj dognati, 88 funtov 10 šilingov, na drugi strani pa ima 220 funtov samo v glavni mestni banki. Zbok tega ni mogoče, da bi denarne zadeve mogle nanj neugodno vplivati.
„Minuli ponedeljek se je podal mr. Neville St. Clair nekoliko bolj zarana v mesto kakor po navadi in je pred odhodom povedal, da ima dvoje zelo važnih opravil in da prinese svojemu malemu sinčku škatlo otročje opeke za igranje. Cisto po naključju pa je prejela njegova žena prav tisti ponedeljek kmalu po njegovem odhodu brzojavko, da ima v uradu Aberdeenske parobrodne družbe majhno pošiljatev precejšnje vrednosti. No, ako ti je London znan, boš vedel, da se nahaja urad te družbe v Fresno Streetu, podružnica pa v Upper Swandam Lane, kjer si me danes našel. Mrs. St. Clairova je odšla po drugem zajtrku v mesto, kjer je najprej nakupila nekaj stvari, nato pa se je podala v družbin urad, prejela pošiljatev ter šla ravno ob 4,35 po Svvandam Lane, da se vrne nazaj na postajo. Ali si mi sledil semkaj?"
„Stvar je čisto jasna."
„Ako se spominjaš, je bil poslednji ponedeljek nenavadno vroč dan; mrs. Clairova je hodila počasi in se ozirala naokoli v nadi, da ugleda kakega izvoščeka, ker ji ni dopadala okolica, ki se je v nji gibala. Ko je tako stopala po Swandam Lane, je naenkrat začula nekak vzklik ali krik in mrzlo jo je izpreletelo, ko je ozrla svojega moža, ki je gledal nanjo iz nekega okna v drugem nadstropju. Okno je bilo odprto in ona je natanko videla njegov obraz, o katerem pravi, da je bil strašno razburjen. Divje je mahal z rokami proti njej, nato pa je tako iznenada izginil od okna, da se ji je zdelo, kakor da ga je neka nepremagljiva sila nazaj potegnila. Njene bistre ženske oči pa so opazile še eno čudno okolnošt, namreč da ni imel na sebi niti ovratnika niti ovratnice, dasi je nosil nekako temno suknjo, prav tako, v kakršni je bil odšel od doma.
»Prepričana, da ni vse v redu ž njim, je pohitela po stopnicah navzdol — dotična hiša je bila namreč ravno ta opijska beznica, v kateri si me danes našel — in skušala priti preko prednje sobe do stopnic, ki so vodile v prvo nadstropje. Ob vznožju stopnic pa ji je prišel ta lopovski Lascar naproti, o katerem sem že govoril, in ta jo je zavrnil ter jo s pomočjo Danca, ki je njegov pomočnik, potisnil na ulico. Vsa prestrašena je hitela po ulici dalje in je v Fresno Streetu na srečo naletela na več stražnikov in enega nadzornika, ki so bili na potu na svoje prostore. Nadzornik je šel v spremstvu dveh stražnikov ž njo nazaj ter dospel navzlic uporu hišnega lastnika do tiste sobe, v kateri so zadnjikrat videli mr.St. Claira. Nobenega sledu ni bilo o njem. Sploh ni bilo v celem prvem nadstropju žive duše izvzemši nekega pohabljenca strašne zunanjosti, ki si je očividno ustanovil tamkaj svoj dom. On in Lascar sta trdovratno prisegala, da popoldne ni bilo nobenega drugega človeka v sprednji sobi. Njuno zatrjevanje je bilo tako odločno, da je začel nadzornik omahovati in je že skoraj mislil, da se je mrs. St. Clairova motila, kar je ona naenkrat vzkliknila, planila proti neki mali škatli, ki je ležala na mizi ter odstranila pokrov. Iz nje so se vsule otročje opeke. Bila je igrača, ki jo je bil obljubil prinesti domov.
„Ta najdba in pa vidna zmedenost pohabljenca je nadzornika prepričala, da je stvar resna. Skrbno so preiskali sobe in vse okolnosti so kazale na grd zločin. Prednja soba je bila preprosto opravljena kot družabna soba, iz nje pa se je prišlo v majhno spalnico, iz katere se je videlo na ozadje neke ladjedelnice. Med ladjedelnico in oknom spalnice leži ozek kos zemlje, ki je pri odtoku suh, pri pritoku pa ga krije najmanj štiriinpol čevlja globoka voda. Spalnično okno je bilo široko in se je odpiralo od spodaj. Pri preiskavi so našli sledove krvi na oknu, na lesenih tleh spalnice pa je bilo videti nekoliko raztresenih kapljic. Za nekim zastorom v sprednji sobi je ležala obleka mr. Nevilla St. Claira vsa razmetana, samo suknje je manjkalo. Crevlji, nogavice, klobuk in ura — vse je bilo tamkaj. Na teh kosih njegove oprave ni bilo videti niti najmanjšega znaka nasilja, nikjer pa tudi ni bilo niti najmanjšega sledu o mr. Nevillu St. Clairu. Očividno je moral oditi skozi okno, pa pomenljivi madeži od krvi na okenskem naslonu niso vzbujali posebne nade, da bi se bil mogel s plavanjem rešiti, kajti pritok je ob času žaloigre dosegel naj višjo točko.
„Sedaj pa, kar se tiče lopovov, ki so bili neposredno zapleteni v celo zadevo, kakor vse kaže. Lascar je znan kot človek, kojega prejšnje življenje je na jako slabem glasu; ker se je pa po pripovedovanju mrs. St. Clairove nahajal ob vznožju stopnic, ko se je njen soprog prikazal pri oknu, pač ni mogel biti pri zločinu drugega nego sokrivec. Zagovarjal se je s popolno nevednostjo ter izjavil, da niti najmanj ne ve, kaj dela njegov najemnik Hugh Boone in da si na noben način ne zna razlagati, kako pride obleka pogrešanega gospoda tja gor.
„Toliko o hišnem gospodarju Lascarju. Sedaj se pa obrnimo k čudnemu pohabljencu, ki stanuje v drugem nadstropju te opijske beznice in 1 ki je bil gotovo poslednje človeško bitje, kojega oči so gledale Nevilla St. Claira. Ime mu je Hugh Boone in njegov strašni obraz je poznan vsakomur, ki zahaja mnogo v notranje mesto. Po poklicu je berač, dasi z ozirom na policijske predpise navidezno prodaja vžigalice. Na Thread-needle Streetu se nahaja na levi strani majhen kot v zidovju, kakor si morda že opazil. Na tem kraju sedi ta človek s prekrižanimi nogami in drži v naročju svojo neznatno zalogo vžigalic; in ker je pogled nanj strašen, se vsiplje majhen dež usmiljenja v mastno usnjato čepico, ki leži pred njim na tlaku. Več nego enkrat sem že opazoval tega človeka, predno sem sploh mislil, da se bom na tak način seznanil ž njim, in čudil sem se, koliko darov je dobil v kratkem času. Njegova zunanjost je taka, kakor vidiš, da ne more nikdo mimo njega, ne da bi ga opazil. Sop pomarančastih las, bled obraz, ki ga pači grozna brazgotina, ki je pri svojem skrčenju zunanji rob njegove gornje ustnice navzgor obrnila, čeljust kakor kakega buldoga in dvoje silno predirljivih temnih oči, ki so v jako čudnem nasprotju z barvo njegovih las, vse to ga odlikuje izmed množice navadnih beračev; vrhutega pa še njegova dovtipnost; vedno ima dober odgovor na vsako opazko mimoidočih. Tak je torej ta človek, o katerem sedaj doznamo, da stanuje v tej opijski beznici in da je poslednji, ki je videl gospoda, ki ga iščemo."
„On je vendar pohabljen!" sem dejal. „Kaj premore tak človek proti možaku v najboljših letih ?“
„Pohabljenec je v tem smislu, da pri hoji šepa, sicer pa je videti prav krepak in dobro rejen človek. Po svojih zdravniških izkušnjah ti bo gotovo znano, Watson, da nadomešča slabost enega uda izredna moč v ostalih."
„Prosim, nadaljuj s svojo pripovestjo."
„Ko je mrs. St. Clairova ugledala kri na oknu, se je onesvestila, in ker njena navzočnost policiji pri preiskavi ni mogla biti v posebno korist, so jo odpeljali domov. Nadzornik Barton, ki je vodil preiskavo tega slučaja, je vse prostore kaj natanko preiskal, vendar ni našel ničesar, kar bi moglo le količkaj, pojasniti celo zadevo. Pri tem pa so naredili napako, da niso takoj na licu mesta aretirali Boona; s tem so mu dali nekoliko minut časa, da se je lahko pogovoril s svojim prijateljem Lascarjem; ta pogrešek pa so kmalu popravili; prijeli so ga ter preiskali, vendar niso našli ničesar, kar bi ga obteževalo. Na desnem rokavu njegove srajce je bilo sicer nekoliko krvavih madežev; a pokazal je svoj prstanec, ki se je bil vanj urezal blizu nohta ter tako pojasnil vzrok krvavenja; dalje je povedal, da je bil malo prej pri oknu, in da prihajajo tudi dotični krvavi madeži, ki so jih opazili, brez dvoma iz istega vira. Odločno je tajil, da bi bil kdaj videl mr. Nevilla St. Claira in prisegal, da je njemu prav tako nerazumljivo, kako pride tista obleka v njegovo sobo, kakor policiji. Z ozirom na izjavo mrs. St. Clairove, da je v resnici videla svojega soproga pri oknu, je pa izjavil, da mora biti ali blazna ali se ji je sanjalo. Navzlic njegovim glasnim ugovorom so ga odpeljali na policijsko postajo, nadzornik pa je ostal na licu mesta v nadi, da morda odtok vode kaj novega razkrije.
„In to se je tudi zgodilo, akoravno v blatu niso našli tega, kar so se bali, da najdejo. Našli so namreč po odtoku pač suknjo od Neville St. Claira, njega samega pa ne. In kaj misliš, da so našli v žepih njegove suknje?"
„Tega si ne morem misliti."
„Ne, ne verujem, da bi mogel ugeniti. Vsi žepi so bili nabasano polni samih penijev in polpenijev — vsega skupaj štiristoenaindvajset penijev in dvestosedemdeset polpenijev. Ni čuda, da odtok ni suknje s seboj odnesel. S človeškim truplom je pa nekaj drugega. Med ladjedelnico in hišo je močan vrtinec, in zelo verjetno se je zdelo, da je vrtinec odplavil truplo v reko, težka suknja pa je ostala."
„Slišali smo pa, da so našli vso ostalo njegovo obleko gori v sobi. Ali naj je bilo truplo v samo suknjo oblečeno?"
„Ne, moj dragi, a ta okolnost se da kaj lahko raztolmačiti. Recimo, da je ta Boone vrgel Nevilla St. Claira skozi okno, kjer bi ga živa duša ne mogla videti. Kaj je bil potem storil? Samoposebi se umeje, da bi takoj uvidel, da se mora iznebiti izdajske obleke. Pograbil bi suknjo z namenom, da jo vrže skozi okno, kar bi mu prišlo na misel, da bi nemara suknja plavala po vrhu in se ne bi potopila. Časa ima malo, kajti čul je že spodaj hrup, ko je ona ženska hotela prodreti skozi vrata. Morda pa je tudi od svojega zaveznika Lascarja že slišal, da se policija bliža. Niti trenutka ne kaže izgubljati. Urno plane k skrivni zalogi, v kateri je hranil dobiček svojega beračenja, pa nabaše žepe z vsem denarjem, ki mu pride ravno pod roko, samo da bi se suknja bolj gotovo potopila 1 . Nato jo vrže skozi okno; isto bi bil storil tudi z vsakim drugim kosom obleke, da ne bi bil cul korakov spodaj; imel je ravno še dovolj časa, da je zaprl okno, ko je prišla policija."
„To je kaj mogoče."
„No, ker za sedaj nimamo boljše hipoteze, vzamemo to kot oporo. Kakor sem že povedal, so Boona prijeli in odpeljali na policijsko postajo, vendar mu niso 1 mogli dokazati, da bi bilo kdaj količkaj govorilo proti njemu. Že leta ga poznajo' kot berača po poklicu, pa je bil sicer videti kaj miren in neškodljiv. Tako stoje sedaj stvari. In vprašanje, ki ga je treba razrešiti, je, kaj je Neville St. Clair delal v tisti opijski beznici, kaj se mu je tamkaj pripetilo, kje je sedaj in v kakšni zvezi je Hugh Boone z njegovim izginotjem. Priznati moram, da se ne morem spominjati nobenega slučaja v svoji praksi, ki bi bil na prvi pogled tako preprost videti, ki bi bil pa vzlic temu tako težaven."
Medtem ko je Sherlock Holmes nadrobno našteval to čudno vrsto dogodkov, smo hiteli mimo zadnjih hiš velikega mesta dalje, dokler nismo tudi teh za seboj pustili in se vozili po cesti, ki je bila na obeh straneh ograjena s plotovi. Proti koncu njegove pripovedi smo se peljali skozi dve raztreseni vasi, kjer se je še vedno svetilo nekoliko oken.
„Sedaj smo pri prvih hišah v Lee,“ mi je rekel tovariš. „Na naši kratki vožnji smo se dotaknili treh grofij: začeli smo v Middlesexu, vozili preko nekega kota v Surrejm ter dospeli do Kenta. Ali vidiš tisto luč med drevjem? To je hiša The Cedars in poleg luči sedi ženska, ki je s svojimi skrbnimi ušesi brez dvoma že začula peket konjskih kopit."
„Zakaj pa ne vodiš tega slučaja z Baker Streeta?" sem vprašal.
„Ker je treba več poizvedb tukaj dognati. Mrs. St. Clairova mi je dala v svoji prijaznosti dve sobi na razpolago; bodi prepričan, da ji bo prijatelj in tovariš ravno tako dobrodošel kakor jaz. Nerad se snidem ž njo, Watson, ker ji ne prinašam nikakršnih novic o soprogu. Tukaj smo !“
Ustavili smo se pred veliko vilo, ki je bila nekoliko odmaknjena od ceste. Iz hleva je prihitel hlapec in prijel konja, midva s Holmesom 'pa sva skočila iz voza ter zavila po ozki vijugasti poti, ki je držala do hiše. Ko sva prišla bliže, so se odprla vrata in pred naima je stala 'majhna, svetlolasa ženska, oblečena v svetlo mušelinasto obleko in s kosmato, bledordečo ovratnico okoli vratu. Eno roko je držala ob vratih, drugo pai je imela pričakujoče napol povzdignjeno; telo ji je bilo malo naprej nagnjeno, glava in obraz iztegnjena, oči hrepeneče in ustnice nekoliko odprte — živo vprašanje.
„No?“ je zaklicala, „no?“ Ko pa je opazila, da sva dva, je polna upanja veselo vzkliknila; ta vzklik pa se je izpremenil v stokanje, ko je opazila, da je moj tovariš zmajal z glavo in zmignil z ramami.
»Nobenih dobrih novic?"
„Nobenih.“
„In slabih?"
„Tudi ne."
„Hvala Bogu. Pa stopite v hišo. Zelo utrujeni morate biti, kajti imeli ste kaj naporen dan."
„To je moj prijatelj, dr. Watson. Pri več mojih slučajih mi je veliko pomagal in srečno naključje mi je omogočilo, da ga sem s seboj pripeljal, da mi pomaga tudi pri tej preiskavi."
„Zelo me veseli, da vas vidim," je rekla ter mi prisrčno stisnila roko.
»Prepričana sem, da mi oprostite, ako vam bo kaj manjkalo tukaj, posebno ako vpoštevate udarec, ki nas je tako nenadoma zadel."
»Cenjena gospa," sem rekel, »star vojak sem; pa tudi ako bi ne bil, prav dobro uvidevam, da opravičevanja ni potrebno. Zelo srečen bom, ako bom mogel pomagati bodisi vam, bodisi mojemu prijatelju tukaj."
»Mr. Sherlock Holmes," je rekla gospa, ko sva stopili v lepo razsvetljeno obednico, kjer je na mizi čakala mrzla večerja, „rada bi vas vprašala dve, tri stvari in vas prosila, da bi mi jih odkrito odgovorili."
„Gotovo, gospa."
„Mojih čustev ni treba vpoštevati. Histerična nisem in tudi te lastnosti nimam, da bi v omedlico padla. Jaz bi samo rada izvedela vašo pravo, osebno mnenje."
„Glede česa?"
„Ali ste v svojem srcu mnenja, da Neville živi ?“
Sherlock Holmes je bil spričo tega vprašanja nekoliko v zadregi. „Odkrito, prosim," je ponavljala stoječ na preprogi in pozorno zrla vanj, ko se je na svojem pletenem stolu nazaj naslonil. „Ali mislite, da je mrtev?"
„Da.“
„Umorjen?“
„Tega ne morem reči. Morda.."
„In katerega dne ga je dohitela smrt?"
„V ponedeljek."
„Potem boste morda tako dobri, mr. Holmes, ter mi povedali, kako je to, da sem danes prejela tole pismo od njega."
Sherlock Holmes je skočil pokonci kakor elektriziran.
„Kaj ?“ je zavpil.
„Da danes*" Nasmejala se je ter mu pokazala majhen kos papirja.
„Ali ga smem videti?"
„Gotovo."
Željno ga ji je vzel iz roke, ga poravnal na mizi, pristavil svetiljko bliže in ga pozorno ogledoval. Jaz sem vstal s svojega stola in ogledoval pismo preko njegove rame. Zavoj je bil iz zelo slabega papirja s poštnim pečatom iz Gravesenda in datumom ravno istega dne, ali bolje prejšnjega dne, ker je bil oddan malo po polnoči.
„Slaba pisava!" je zamrmral Holmes. „To gotovo ni pisava vašega soproga, gospa?"
„Ne, ali zavoj je."
„Po mojem mnenju je moral človek, ki je napisal naslov na zavoj, poprej naslov poizvedeti."
„Kako morete to reči?"
„Ime samo je pisano, kakor vidite, s popolnoma črnim črnilom, ki se je posušilo. Ostalo pa je sivkaste barve, kar spričuje, da se je v ta namen uporabil pivnik. Ako bi bilo vse obenem pisano in potem s pivnikom posušeno, bi ne bila pisava nikjer temno črna. Pisec je najprvo napisal ime, med tem in med napisanjem naslova pa je bil precejšen presledek, ki kaže, da ni vedel naslova,. To je kajpada samo malenkost, pa nič ni tako važnega kot so malenkosti. Oglejmo si sedaj pismo! Ha! Nekaj je bilo priloženo!"
„Da, prstan. Njegov pečatni prstan."
„Ali ste prepričani, da je to pisava vašega soproga?"
„Ena njegovih pisav."
„Ena?“
»Njegova pisava, kadar je hitro pisal. Ta je kaj malo podobna njegovi navadni pisavi, vseeno pa jo dobro poznam."
,„Draga moja, bodi brez strahu. Vse bo zopet dobro. Prigodila se je velika pomota, ki bo zanjo treba nekoliko časa, da se jo popravi. Čakaj potrpežljivo. — Neville. 1 Pisano je s svinčnikom na praznem listu iz neke knjige, ki je imela obliko osmerke. Hm! Oddano je bilo na pošti v Gravesendu po človeku, ki je imel umazan palec. Ha! Gumasti rob pa je omočil človek, ki je žvečil tobak, ako se ne motim. Ali v resnici ne dvomite, da je to pisava vašega soproga?"
»Niti najmanj. Sam Neville je napisal te besede."
»In v Gravesendu je bilo dano na pošto. No, mrs. St. Clairova, nebo se jasni., vendar še ne morem reči, da je nevarnost že minula."
»On mora biti pri življenju, mr. Holmes."
»Razen ako tole ni ponarejeno, da bi nas speljali na napačno sled. Prstan navsezadnje ničesar ne dokazuje. Lahko so mu ga bili vzeli."
»Ne, ne; to je, to je v resnici prav njegova lastnoročna pisava."
»Pa dobro. Mogoče pa je, da je bilo že v ponedeljek pisano, a šele danes na pošto dano."
»Kaj mogoče."
»Ako je temu tako, se je pa med tem marsikaj lahko prigodilo."
„O, nikar mi ne jemljite poguma, mr. Holmes. Vem, da se mu dobro godi. Med nama vlada tako velika simpatija, da bi takoj slutila, ako bi se mu kaj žalega prigodilo. Prav tisti dan, ko sem ga poslednjikrat videla, se je urezal v spalnici; jaz pa sem v istem trenutku pohitela iz obednice gor v spalnico, prepričana, da se mu je nekaj zgodilo. Ali mislite, da bi se bila odzvala taki malenkosti, a ne bi občutila njegove smrti?"
„V svojem življenju sem preveč izkusil, da ne bi vedel, da utegne biti vtis kake ženske dostikrat večje vrednosti nego izvajanje kakega analitičnega misleca. In v tem pismu imate v resnici zelo krepak dokaz za svoje mnenje. Ako pa je vaš soprog živ in ako more pisati pisma, zakaj se pa potem ne vrne domov ?“
„Tega ne morem razumeti. Nepojmljivo je"
„Ali ni v ponedeljek pred odhodom ničesar omenil ?“
„Ničesar.“
„Ali ste se vi začudili, ko ste ga ugledali v Swandam Lane?"
„Silno.“
„Ali je bilo okno odprto?"
»Da.“
„Potem bi vas bil lahko poklical, ali ne?"
„Lahko.“
„On pa je, kaj ne da, samo nerazumljivo zavpil?"
„Da.“
„Ali ste bili mnenja, da je na pomoč klical?"
„Da. Z rokami je mahal."
»Mogoče pa je tudi, ta je bil to klic iznenadenja. Morda je začudenje, da vas je tako nepričakovano zagledal tamkaj, povzročilo, da je dvignil svoje roke."
„Mogoče je."
„Vi pa ste mislili, da so ga nazaj potegnili."
„Tako nenadoma je izginil."
„Morda pa je samo odskočil. Ali niste nikogar drugega videli v sobi?"
„Ne, ali ta strašni človek je priznal, da je bil tam, Lascar pa je stal ob vznožju stopnic."
„Tako je. Ali je imel vaš mož svojo navadno obleko na sebi?"
„Da, a brez ovratnika in ovratnice. Prav razločno sem videla njegov goli vrat."
„Ali je kdaj govoril z vami o Swandam Lane ?“
»Nikoli."
„Ali je bilo kdaj opaziti znamenja, da bi bil opij užival?"
»Nikoli."
»Hvala vam, mrs. St. Clairova. To so bile poglavitne točke, glede katerih sem hotel biti popolnoma na jasnem. Sedaj bova midva malo večerjala, nato pa se podala k počitku, kajti jutri naju prejkone čaka mnogo dela."
Velika in udobna soba z dvema posteljama je bila dana nama na razpolago in jaz sem kmalu zlezel pod odejo, kajti bil sem močno utrujen. Sherlock Holmes pa je bil drugačen človek; ako je imel nerazrešen problem pred seboj, je bil cele dneve, da, celo teden dni pokonci, ga razmišljal, zopet in zopet urejal dejstva, jih razmotrival z vsakega stališča, dokler jih ni ali dognal, ali pa se prepričal, da so nezadostna. Kmalu mi je bilo jasno, da je bil zopet pripravljen celo noč presedeti. Odložil je suknjo in telovnik, si oblekel veliko modro ponočno suknjo, hodil po sobi ter jemal blazine s postelje, divana in naslanjačev. 2 njimi je naredil nekak orientalski divan, na katerega se je usedel s prekrižanimi nogami, položivši predse nekoliko tobaka in škatlico vžigalic. Pri medli luči svetiljnice sem ga videl tamkaj tiho in mirno sedeti, v ustih je držal staro pipo, oči so mu bile zamišljeno uprte v en kot stropa, iznad njega pa se je vzdigoval modri dim proti stropu. Tako je sedel, ko sem zaspal in tako je sedel, ko me je nenaden vzklik prebudil in sem opazil, da je poletno solnce že sijalo v sobo. Pipa je bila še vedno v njegovih ustih, soba je bila polna gostega tobakovega dima, le kup tobaka je bil izginil, ki sem ga prejšnji večer videl pred njim.
„Ali si zbujen, Watson?“ je vprašal.
„Da,“
„Pripravljen za jutranji izprehod?“
„Gotovo.“
„Potem se obleci. Živa duša se še ne gane; ker pa vem, kje spi hlapec, bo voz kmalu pripravljen.“ Ko je govoril, se je hehetal sam pri sebi, pomežikoval z očmi in je bil sploh videti docela drugačen človek kakor prejšnji večer.
Ko sem se napravil, sem pogledal na uro. Ni čuda, da še žive duše ni bilo pokonci. Bilo je petindvajset minut čez štiri. Kakor hitro sem bil gotov, je prišel Holmes s sporočilom, da hlapeč že vprega.
„Rad bi malo preizkusil neko mojo teorijo/' je rekel in se obul. „Moje mnenje je, Watson, da stojiš pravkar pred enim največjih bedakov v Evropi. Jaz zaslužim, da bi me kdo tako sunil z nogo, da bi zletel od tukaj prav do Charing Crossa. Ali sedaj imam, kakor sodim, ključ do cele zadeve."
„In kje je ta?" sem vprašal in se nasmejal.
„V kopalni sobi," je odgovoril. „O da, ne šalim se," je nadaljeval, ko je opazil moj neverni pogled. „Ravnokar sem bil tam; vzel sem ga s seboj in ga imam tukajle v torbi. Le naprej, moj dragi, da vidimo, ako gre v ono ključavnico."
Odšla sva kar najbolj tiho po stopnicah navzdol in iz hiše na svetlo jutranje solnce. Na cesti je stal vpreženi voz, napol oblečeni hlapec pa ga je čuval. Skočila sva nanj in oddrdrala po londonski cesti. Tupatam je bilo videti kmečki voz, ki je peljal zelenjavo v mesto na trg, vile na obeh straneh ceste so bile tako tihe in brez življenja kakor kako mesto v sanjah. ■ „V nekaterih ozirih je ta slučaj čuden," je rekel Holmes in udaril z bičem po konju, da se je spustil v dir. „Priznati pa moram, da sem bil slep kot krt; vseeno pa je bolje pozno se naučiti modrosti kot nikoli."
V mestu so začeli prvi vstaj alci ravno zaspano pogledovati skozi okna, ko sva drdrala po ulicah na surreyski strani. Koncem Waterloo Bridge Roada sva prekoračila Temzo, zavila na Wellington Streetu na desno in se znašla na Bow Streetu. Sherlock Holmes je bil dobro znan na policiji in stražnika pri vratih sta mu salutirala. Eden je prijel konja za uzdo, drugi pa je naju peljal v hišo.
„Kdo ima službo?" je vprašal Holmes.
„Nadzornik Bradstreet, gospod."
„O, Bradstreet, kako se imate?" Velik, krepak uradnik s špičasto čepico in z vrvicami prepreženo suknjo je prišel po kamenitih stopnicah doli. „Rad bi govoril z vami, Bradstreet."
„Gotovo, mr. Holmes. Stopite semkaj v mojo sobo."
Bila je majhna uradna soba z orjaško glavno knjigo na mizi in telefonom na steni. Nadzornik je sedel k svoji mizi.
„Kaj morem za vas storiti, mr. Holmes?"
„Oglasil sem se radi tistega berača Boona — tistega, ki je obdolžen, da je v zvezi z izginotjem mr. Nevilla St. Claira iz Leea."
„Da, pripeljali so ga semkaj in obdržali v preiskovalnem zaporu v svrho nadaljnjih preiskav."
„Slišal sem o tem. Ali ga imate tukaj ?“
„V celicah."
„Ali je miren?"
„O, nobenih sitnosti ne dela. Sila umazan lopov je to."
„Umazan ?“
„Da, pred vsem bi ga bilo treba pripraviti do tega, da bi si umil roke; in njegov obraz je črn kakor piskrovezov. No, ko bo njegov slučaj v redu, pojde takoj v kopelj. Ako bi ga videli, mislim, da bi mi pritrdili, da jo silno potrebuje."
„Jako rad bi ga videl."
„Ali res? To se lahko zgodi. Pojdite z menoj. Svojo torbo pa lahko tukaj pustite."
„Ne, vzamem jo s seboj."
„Pa dobro. Pojdite semkaj, ako vam drago," je rekel. Odpeljal nas je po hodniku, odprl neka vrata, šel po vijugastih stopnicah navzdol ter nas naposled privedel na belo pobeljen hodnik s celo vrsto vrat na vsaki strani.
„Tretja vrata na desni so njegova," je dejal nadzornik. „Tukajle je!" Mirno je odmaknil deščico na zgornjem delu vrat in pogledal skozi okence.
„Spi,“ je rekel. „Prav dobro ga morete videti."
Obadva sva pogledala skozi mrežo. Ujetnik je ležal v trdem spanju s proti nam obrnjenim obrazom, dihajoč počasi in težko. Bil je človek srednje postave, preprosto oblečen, kakor je pristajalo njegovemu poklicu, v barvasto srajco, ki je bila vidna skozi razpor v razcapani suknji. Bil je neznansko umazan, prav kakor je rekel nadzornik, toda blato, ki ga je imel na obrazu, ni moglo zakriti njegove grdosti. Široka brazgotina neke stare rane mu je segala od oči do čeljusti in je pri svojem skrčenju zavila del gornje ustnice navzgor, tako da je bilo tri zobe videti. Šop zelo svetlordečih las mu je rastel globoko dol na oči in čelo.
„Saima lepota ga je, ali ne?“ je dejal nadzornik.
„Prav gotovo je, da potrebuje vode," je dejal Holmes. „Sem si mislil, da bi bilo dobro, ako bi se umil; zbok tega sem bil tako prost, da sem prinesel s seboj potrebne stvari." Pri teh besedah je odprl svojo torbo in vzel iz nje veliko kopalno gobo.
„He! He! Kak šaljivec ste! se je hehetal nadzornik.
„Ako bi bili tako dobri in prav na tihem odprli vrata, ga bomo pripravili, da naredi svojo zunanjost mnogo bolj dostojno."
„No, ne vem, zakaj ne bi,“ je dejal nadzornik. „Ali ne dela časti celicam v Bow Streetu, kaj?“ Vtaknil je svoj ključ v ključavnico in stopili smo tiho v celico. Speči se je malo obrnil in zopet trdo zaspal. Holmes se je sklonil k vodnemu vrču, namočil svojo gobo, nato pa je nekolikokrat močno podrgnil ž njo po ujetnikovem obrazu.
„Dovolite mi,“ je zaklical, „da vam predstavim mr. Nevilla St. Claira iz Leea v Kentu."
Nikoli v celem svojem življenju nisem videl takega prizora. Koža obraza se mu je pod vplivom gobe odluščila kakor skorja od drevesa. Grda rjava barva je izginila! Izginila je tudi strašna brazgotina in zavita ustnica, ki mu je delala obraz odurno porogljiv! En potegljaj je odstranil zmršene rdeče lase in tam na postelji je sedel elegantno izgledajoč človek bledega žalostnega obraza, črnih las in gladko obrit, si mel oči in se zaspano začudeno oziral okoli sebe. Nato je naenkrat spoznal svoj položaj, in se z glasnim krikom vrgel z obrazom na blazino.
„Sveta nebesa!" je zavpil nadzornik," to je v resnici pogrešani. Poznam ga po sliki."
Ujetnik se je obrnil malomarno liki človek, ki se je vdal v svojo usodo. „Naj bo," je rekel. „Sedaj pa prosim, česa sem obdolžen ?“
„Da ste v zvezi z izginotjem mr. Nevilla St.-. Oh, pojte, pojte, tega vas ni mogoče
obdolžiti, razen ako narede iz tega slučaj poizkušenega samomora," je rekel nadzornik in se zarežal. „Veste, sedemindvajset let že služim, kaj takega se mi pa dozdaj še ni prigodilo."
„Ako sem jaz mr. Neville St. Clair, potem je jasno, da se noben zločin ni izvršil in da me imate zbok tega protipostavno v zaporu."
„Ne zločin, marveč zelo velika pomota se je zgodila," je rekel Holmes. „Bolje bi bili storili, ako bi se zanesli na svojo ženo."
„Ne radi žene, marveč radi otrok se je zgodilo," je stokal ujetnik. „Bog mi pomagaj, nisem mogel pripustiti, da bi se sramovali svojega očeta. Moj Bog! Kakšna sramota! Kaj mi je storiti?"
Sherlock Holmes se je usedel poleg njega na posteljo ter ga prijazno potrkal na ramo.
„Ako pustite, da sodišče celo stvar pojasni", je rekel, „skoraj ne morete preprečiti, da ne pride cela stvar v javnost. Ako pa na drugi strani prepričate policijske oblasti, da proti vam ni mogoče dvigniti nobene obtožbe, ne vem, da bi bil kak vzrok, čemu dai bi prišle podrobnosti v časnike. Prepričan sem, da si nadzornik Bradstreet rad zapiše vse, kar nam utegnete povedati, ter predloži vse skupaj pristojni oblasti. Cel slučaj potem sploh ne pride pred sodišče."
„Bog vas blagoslovi!" je vzkliknil ujetnik strastno. „Raje bi pretrpel ječo, da, smrt, kakor da bi pripustil, da bi ta sramota prešla na moje otroke.
„Prvi ste, ki slišite mojo zgodbo. Moj oče je bil učitelj v Chestirfieldu, kjer sem zadobil izvrstno vzgojo. V svojih mladih letih sem popotoval, šel h gledišču in sem naposled postal poročevalec nekega večernega lista v Londonu. Nekega dne me je lastnik mojega lista zaprosil, da bi mu napisal nekoliko člankov o beračenju v našem glavnem mestu; rade volje sem mu obljubil, da jih napišem. To je bil začetek vseh mojih doživljajev. Samo na ta način, da postanem amaterski berač, sem mogel udobiti dejstva, na katera bi mogel opreti svoje članke. Kot glediščni igralec sem bil kajpada vešč vseh skrivnosti našemljenja in sem med igralci slovel radi svoje spretnosti. In sedaj sem se okoristil s svojim znanjem. Pobarval sem si obraz in da bi se naredil kar najbolj usmiljenja vrednega, sem naredil lepo brazgotino in s pomočjo majhnega kosa kožnobarvastega obliža sem si zavil gornjo ustnico navzgor. Nato sem dal na glavo lasulja z rdečimi lasmi, se primerno oblekel ter si izbral svoje mesto v najbolj živahnem delu notranjega mesta navidezno kot prodajalec vžigalic, v resnici pa kot berač. Sedem ur sem izvrševal svoj poklic in ko sem se zvečer vrnil domov, sem v svoje začudenje našel, da nisem dobil nič manj nego šestindvajset šilingov in štiri pence.
»Napisal sem svoje članke in pozabil na vse skupaj, dokler nisem bil nekoliko pozneje nekemu prijatelju porok za petindvajset funtov ter moral naenkrat zanj plačati. Bil sem že pri kraju s svojo pametjo, kje dobiti potrebni denar, ko mi je naenkrat šinila neka misel v glavo. Prosil sem od upnika štirinajst dni odloga, svoje gospodarje pa dopusta. Ves ta čas sem beračil preoblečen po notranjem mestu. Tekom desetih dni sem imel svoj denar in plačal svoj dolg.
„No, lahko si mislite, kako težavno mi je bilo lotiti se zopet težkega dela, ki sem zanj prejel dva funta na teden, ko mi je bilo znano, da mi je bilo mogoče ravno toliko na dan zaslužiti, samo ako bi si malo pobarval obraz, položil svojo čepico na tla in mirno sedel. Dolg je bil boj med ponosom in denarjem, a dolarji so naposled zmagali; opustil sem poročevalstvo in dan' za dnevom sedel na mestu, ki sem si ga prvikrat izbral, navdajal ljudi s pomočjo svojega obraza z usmiljenjem in polnil svoje žepe z bakrenim denarjem. Samo en človek je poznal mojo skrivnost. Bil je lastnik neke beznice v Swandam Lane, pri katerem sem navadno stanoval; tukaj sem mogel vsako jutro kot umazan berač iti iz hiše, zvečer se pa izpremeniti v elegantno oblečenega gospoda, ki se giblje v najlepši družbi. Tega človeka, nekega Lascarja, sem za svojo sobo dobro plačeval, tako da sem vedel, da je bila. moja skrivnost varna pri njem.
„No, kmalu sem prišel do spoznanja, da sem si prihranil precejšnjo vsoto denarja. Ne verujem, da bi si mogel katerikoli berač z londonskih ulic pridobiti na leto sedemsto funtov — to je manj nego znašajo moji navadni poprečni prejemki — pa znal sem se dobro naslikati, sem bil spreten v hitrih in dovtipnih odgovorih, tako da sem sčasoma postal v notranjem mestu dobro znan. Cel teden se mi je vsipal v čepico tok penijev, pomešan včasih s srebrom, in jako slab dan je bil, kadar nisem dobil dveh funtov.
„Cim sem postal bogatejši, je rastlo tudi moje častihlepje; najel sem si hišo na deželi in se celo oženil, ne da bi živa duša sumila o mojem pravem opravilu. Moja draga žena je vedela le toliko, da imam v mestu kupčijo. Ni pa vedela kakšno.
„Minuli ponedeljek sem končal za tisti dan in se v svoji sobi nad opijsko beznico preoblačil, ko sem se ozrl skozi okno in videl v svojo grozo in začudenje svojo ženo stati na ulici ter zreti proti meni. Začudenja sem zavpil in vrgel svoje roke v zrak, da si zakrijem obraz; nato pa sem planil k Lascarju in ga lepo prosil, da naj nikomur ne dovoli priti do mene. Na stopnicah sem slišal njen glas, vendar sem vedel, da ne more gor do mene. Hitro sem si slekel navadno obleko, oblekel tisto beraško ter si nadel lasuljo in barvo. Celo oči moje lastne žene niso mogle prodreti skozi to izpremeno. Nato pa mi je prišlo na misel, da bi utegnili preiskati sobo in da bi me obleka lahko izdala. Odprl sem okno, pri tem sem si pa zopet odprl majhno rano, ki sem jo tisto jutro dobil doma v spalnici, ko sem se urezal. Pograbil sem suknjo, ki je bila obtežena z bakrenim denarjem, ki sem ga ravnokar prenesel iz usnjene torbe, v kateri sem nosil svoje dohodke. Vrgel sem jo skozi okno' in izginila je v Temzi. Ostala obleka bi bila tudi šla za njo, pa v tem trenutku sem začul na stopnicah korake stražnikov in nekoliko minut pozneje sem se prepričal — priznati moram, da v svojo tolažbo — da v meni niso spoznali mr. Nevilla St. Claira, marveč da so me prijeli kot njegovega morilca.
„Ne vem, da bi vam imel še kaj drugega pojasniti. Sklenil sem kar najdalje mogoče obdržati svojo izpremeno; odtod posebna ljubezen do umazanega obraza. Ker sem vedel, da bo mojo ženo silno skrbelo, sem snel s prsta svoj prstan in ga izročil Lascarju, ko me ravno stražnik ni opazoval, obenem pa še nekaj v naglici napisanih vrstic, v katerih ji sporočam, da nima nobenega vzroka biti v strahu zaradi mene.“
„To pismo je šele včeraj prejela," je rekel Holmes.
„Dobri Bog! Kako strašen teden je morala preživeti."
„Policija je tega Lascarja opazovala", je rekel nadzornik Bradstreet, „in jaz prav rad verujem, da mu je bilo težko neopaženo oddati pismo na pošto. Morda ga je tudi izročil kakemu mornarju, svojemu gostu, ki pa je nanj pozabil."
„Tako je", je rekel Holmes in pritrjevalno prikimal, „niti najmanj ne dvomim o tem. Ali pa vas niso nikoli prijeli radi beračenja?"
„Mnogokrat; pa kaj je bila meni denarna kazen ?“
„Sedaj pa mora biti konec tega," je rekel Bradstreet. „Ako naj policija celo zadevo potlači, potem mora Hugh Boone izginiti iz sveta."
»Prisegam z najsvetejšo prisego, ki jo more človek izreči."
„V tem slučaju je mogoče, da ne storimo nadaljnjih korakov. Ako vas pa še enkrat zalotijo, mora vse na dan priti. Mr. Holmes, zelo smo vam hvaležni, da ste nam celo stvar razjasnili. Rad bi pa vedel, kako ste to dognali."
„Ta slučaj sem dognal s tem", je rekel moj prijatelj, „da sem sedel na petero blazinah in pokadil cel kup tobaka. Moje mnenje je, Watson, da prideva ravno še pravočasno do zajutreka, ako se popeljeva v Baker Street."